Letos se mi je odprl nov svet. Svet ohrovta.

Najprej sem pokopirala solato, s katero me je nedavno zasvojila Frišna. Svež ohrovt narežeš na rezance, ni treba, da so zelo tanki. Stisneš limonin sok, skupaj z olivcem preliješ čez ohrovt, popečeš kruhove kockice (včasih zraven vržem še kakšen strok česna, zvito ane), naoblaš parmezan in vse skupaj zmešaš z ohrovtom. Posoliš, popopraš, poskusiš…, če si v elementu pa dodaš še nakockano popraženo panceto. Top!

Čeprav, zdajle sem hotla tukaj razodet eno drugo odkritje. Presen ohrovtov čips. Ok, jaz sicer ni bi šla tako daleč, da bi to reč poimenovala čips, ampak naj jim bo.

Malo sem guglala, malo sem za napotke povprašala Barbarello.

Se pravi, če se le da, si v soboto zjutraj zgodaj na trgu in dobiš tiste nakravžlane liste ohrovta, bolj zaspanim pa zmeraj ostane glavnata varianta. Natrgaš jo na velikosti čipsa. Trde stržene zavržeš. V mulitipraktiku zmelješ namočene indijske oreščke (namakaš vsaj dve uri, potem odcediš), dodaš kakšen strok česna, malo limonine lupinice, sol, rdečo papriko, malo popra in olivca.

Ohrovt zmešaš s to rečjo in v eni sami plasti zložiš na peki papir.

Sušiš v dehidratorju. Če ga imaš. Eh, kaj ti bo dehidrator, če imaš krušno peč! Skratka, sušiš čez noč na peči ali v dehidratorju tudi (cca šest ur) ali pa v navadni pečici na minimum.

Ni ravno čips, je pa hrustljav. Ja, to pa ja.