Pa ne govorim o pireju iz vrečke. O ne! To pa ne. Govorim o pravi domači hrani. Taki, ki ti paše, pa zaradi življenjskega tempa….blablabla…težko pride na meni med tednom.

Govorim o tem, da na dan, ko imaš čas in voljo (OPA!) razmišljaš vnaprej in pripraviš kakšne reči, ki te potem tekom tedna rešujejo. Tukaj je skoraj vedno predpogoj zamrzovalnik.

Ne, v zamrzovalniku nimam zelenjave (razen paketke jušne osnove in graha). Imam pa recimo:
- domače njoke
- bolonjeze omako za pašto
- domačo pašto
- repke kozic, kakšen kos piščanca s trga, koščke mesa za rižoto
- razvaljano testo za pico

Tale zadnja se mi zdi še posebej nenadkriljiva zamislica.
Tole je bilo danes na naši mizi točno 20 minut za tem, ko smo stopili skozi vrata.

Takole gre.

V nedeljo zamesiš testo:
2 skodelici polnovredne pirine moke
2 skodelici bele moke
v skodelici mlačne vode zmešaš
3/4 zavojčka svežega kvasa
žlička sladkorja
2 žlički soli
malo olivca

Zamesiš in dodajaš mlačno vodo po potrebi, da dobiš gnetljivo maso. Testo naj malo vzhaja, potem pa ga razvaljaš oz. raztegneš (te disipline še nisem osvojila), položiš na peki papir in nanj novega in novega in…
Testa bo najbrž dovolj za 5 pic.

Med tednom, ko si v frki:
zmešaš domač mamin šugo (ali pa kupljene pelate iz konzerve) s soljo, popopraš, poolivcaš in dodač par ščepcev origana
narežeš mocarelo in ostale nadeve (mi smo imeli sveže šampinjone, bučko in olive)

Medtem daš v fejst vročo pečico za par minutk testo, da se malo zapeče.

Fižolček je že v akciji.

Nadevaš, daš nazaj in čakaš.

Koliko časa boš čakal, je odvisno od moči tvoje pečice. Jaz pico najraje pečem tako, da se greje samo od spodaj. Mocarela se potem ne zažge, skorjica pa hrusta.

Pripraviš še parmezan in origano. Navališ.