Odkar sem bila pri Robuchonu v Parizu se pireja lotevam malo drugače. The Master da na pol kile krompirja kar 250 g masla. Tega pireja potem res dobiš le za slabo žlico, ampak vseeno. To je bila perfekcija.

Moja mami ga dela s kislo smetano, maslom in mlekom. Jaz pa po novem naredim skoraj pol manj kot nekoč in uporabim samo maslo, veliko masla, in mleko. Pa kičenejd. V resnici se ne ukvarjam s sorto. To plat krompirja moram še malo naštudirat. Zaenkrat pograbim tistega, ki je zrasel pri mami na vrtu, ga olupim, razrežem na, recimo, četrtine ali pa še manj, ko se mi mudi. Fino solim. Skuha se res hitro, ponavadi je to vprašanje petnajstih minutk, potem ga precedim, vržem v kičenejd, v posodo, kjer se je kuhal krompir zlijem dober deci mleka. Zavrem. Medtem, kičenejd že pridno meša krompir z vsaj tremi konkretnimi žlicami masla (za tri osebe). Na koncu do prave konsistence vlivam še mleko. Rocket science, I KNOW!