Blagor men.

Sem se pa vseeno malo zamislila po tem vikendu. Mini me zna dobit čist izkrivljeno predstavo o turizmu. Naši ogledi mest se sukajo skoraj izključno okoli lokalov. In v Berlinu je kej za vidt. O ja. Kafanska scena je tam v polnem razcvetu.

Če povzamem, s kavo v Berlinu ni heca. Na pošteno skodelico se čaka vsaj dobrih pet minut. Brez vzorca na peni? Pozabi. In še nekaj. V resnih kavarnah je priprava kave domena hipsterjev.

Ko se ti zgodi, da mini me hodi naokoli in govori samo še o čednih skodelicah in, da v prejšnjem bistroju so imeli pa lepše krožnike, veš, da je čas za ZOO. Prvič v življenju sem videla podvodne konje.

Za začetek vam pokažem par fotk s počitnikovanja.

Če sodim jaz, Paros zmaga na lepotnem tekmovanju grških otokov, ki sem jih uspela obiskat. Poleg tega premore pristne taverne, luštne vasice, nore razglede in fino hrano. Prikupil se mi je tudi Antiparos, mini sosednji otok z dušo in čednim mestecem.

Naxos ima najlepše plaže. In najboljši pomfri. V celem času nismo niti enkrat naleteli na zmrznjen pomfri. Res. Ampak na Naxosu je bil še posebej dober!

Mikonos. Šminkerski otok, ker vladajo Louis Vuitton taške, fensi bari in hude restavracije. Na eni strani natlačene žurerske plaže, na drugi pa umirjeni zalivi s kristalnim morjem. Mikonos pa je tudi otoček z zaspano vasico v notranjosti in hudo navitimi cenami ob morju.

V Grčiji dobi tudi Bazlika nove razsežnosti. Praktično na vsakem koraku. Rekorderka skrajno desno spodaj mi je segala do ramen. Prsežem.

Če povzamem… Veter v laseh in kič na polno.

Rečte, da sem se vam vsaj malo odkupila.

Izposojeno pri Kinfolk Magazinu, Vol.7.

Ta drugo slikco sem si inštalirala za background na svojem telefonu. Mami se čudi, zakaj bi hotla met “dva stara deca”. Pojma nima. Men sta čist huda, ker onadva sta pač mal posedela. Tkole lepo na klopci.

Veliko smo jedli.

Veliko pohajkovali. In medtem naleteli na The trgovino. Tole spodaj ni železnina. O ne. Tole je The štacuna za opremo za pečt in kuhat. Meni se je malodane snelo.

Zmeraj znova me navduši nedeljska tržnica na Place de la Bastille.

Pariz je pač mesto navdihov.

In ugodnih nakupov.

V skladu s prepričanjem, ki stoji za Kinfolk konceptom, je poudarek na druženju. Povabilo k osvajanju novih znanj, novih poznanstev in drugačnega dojemanja sveta, ki nas obkroža. Kinfolkovci prisegamo na enostaven, spoštljiv in naraven pristop k rečem.

Na Kinfolk večerih ne pričakujte kulinaričnih presežkov. Simple and straightforward hrana (to oni tko lepo povejo!) bo odigrala svojo osnovno vlogo povezovanja in ustvarjanja bližine med nami. No, pri tej vlogi malo računamo še na vino, hehe.

Vidimo se v soboto ob sedmih v Bistroju! Nekaj mest je še odprtih. Prijavi se.

Ob tem videu sem se pa jaz zaljubila.

16. marca bomo v Bistroju gostili prvo Kinfolk srečanje. Pekli bomo, pili vino, jedli in klepetali. Fino bo.

Prijave tukaj. Število udeležencev je omejeno na 16.

Obljubim, da vam povem več o prvem Kinfolk večeru tekom naslednjega tedna. Za prvi filing pa tole:

Sobotno dopoldne smo v Bistroju kronali s šampanjcem v čast našemu novemu concept cornerju. Za začetek bomo imeli šalčke od Polone, pa super čedno kolekcijo, ki jo za nas izbira Diu Workshop (ki je btw poskrbel tudi za restavriranje naše lepe kredence – hvala punci!!!), Metine knjigice in naše olje. Popoldanski skok na Primorsko (brez oblačka, vam rečem!), mamino kosilo in že letim nazaj (sama). V avtu pa Brian Ferry. Full volume. In tist filing, ki ga lahko doživiš samo v avtu. Ko si sam. Brez otrok. In brez kogarkoli, ki bi utegnil ocenjevati tvoj posluh. Za sladico še Girls.

Pozen nedeljski zajtrk, kava v Tozdu, svalkanje in vse kar spada zraven.

Fin vikend. Fin.

Danes bom z vami delila recept za veganski bananin kruh, ki je pri nas v Baziliki postal super popularen.

Takole gre, če zajtrkujete po moje (beri: v avtu).

Najprej v eni posodi zmešamo (z žlico, nič ne bomo mesili) suhe sestavine:

160 g mletih ovsenih kosmičev
160 g bele moke
160 g pirine moke
1 žličko cimeta
1 žličko mešanice začimb za medenjake
2 žlički sode bikarbone
1 žličko pecilnega praška
ščepec (himalajske) soli

V drugi posodi zmešamo mokre sestavine:

4 speštane zrele banane
½ skodelice agavinega sirupa
1/3 skodelice vode
1 skodelico sončničnega olja

Mokre sestavine lahko vse skupaj vržemo v blender in na brzino zmiksamo, lahko pa banane pretlačimo z vilico in potem zmešamo z ostalimi mokrimi sestavinami.

Na koncu skupaj premešamo suhe in mokre sestavine in dodamo pest grobo narezanih navadnih ali pekan orehov. Nekaj najlepših prihranimo in jih damo povrhu štruce. Vlijemo v dva ozka in dolga pekača (cca 30 cm) obložena s papirjem za peko. Pečemo eno uro pri 180 stopinjah.

Nekateri so za sladko. Ti lahko suhim sestavinam dodajo še dve žlici rjavega sladkorja.

Recept in krasne fotke (by Kaja Pogačar) si lahko pogledate tudi na spletni strani Projekta 27. Jaz se držim svojega Iphona.

Eto. Zdej veste.

Ampak danes sem jo pekla.

Z žajbljem, česnom, maslom, limono, soljo, poprom in pokrito z alufolijo. Za dobro uro na 200 stopinj. Potem pa čez nadrobiš feto in se zdiš sam sebi genialen.