Nekaj vam moram povedat. So dnevi (in verjemite, ni jih malo), ko me obkrožajo prijatelji s krasnimi nasveti kako recimo čimbolj učinkovito izrabiti pozitivne učinke chia semen in kako sočiti mlado ječmenovo travo. Takrat se pri meni vrti drug film. Takrat mi pred očmi ponavadi plešejo vitki pomfritki. V trenutkih, ko z menoj delite, kako ste si zajtrk fino z majonezo podmazali in kakšne krasne krvavice ste jedli v nedeljo, nastopijo moji trenutki kreposti. Takrat tuhtam o čimbolj efektivni kombinaciji ingverja, kumarice in mlade špinače.
Eto. Zdej veste.
Lani septembra sva z možem za obletnico poroke šla jest v francosko restavracijo. Natakarico sem vprašala, ali imajo kaj vegetarijanskega brez česna, ker mi od česna postane slabo. Je rekla, da ne ve, in šla vprašat v kuhinjo. Ko je prišla nazaj, mi je rekla, da lahko naredijo na primer krompirjev narastek brez česna, zato sem ga naročila. Čez nekaj časa se je vrnila z naročenimi jedmi in že pri vhodu v prostor, kjer sva sedela, je zadišalo po česnu. Eden od naju ga bo torej fasal, čeprav ga nobeden od naju ne mara. Ker sem vajena, da stvari gredo narobe samo meni, sem bila prepričana, da sem česen kljub vsem obljubam dobila jaz in ne moj dragi. Res je bilo tako. Na srečo pa je bilo v jedi dovolj krompirja, da se moj želodec ni poskušal dvigniti v grlo in me zadaviti.
Škoda: z veseljem bi še kdaj jedla tam, pa bi morala pred tem za nasvet vprašati svojega zdravnika, zato raje ne bom.
In?
Avtomatske asociacije? 
))
maj dir chefica (eh, oramai si Chefica), na srečo nisem taka bipolarka, temveč je vsa moja fantazija zmeraj in zmeraj nafurana le na dišeče hrustljave krvavičke, krompirček a la dauphinoise, rakce z ingverjem in 100 jajci, debelo musako, pičanca po lovsko ali pa če smo bolj lahki smetanasta omakca ožlahtnjena s pecorinom in če že mora biti sladko naj bo kaj spajsi s čilijem, lovorjem in sirupom ali bananasto s kokosom.
res, da je bila včasij številka gatk manjša, kljub mojim strastem…ampak sedaj so tu še drugi faktorji (mislim, za ševilko gatk).
ampak, pred časom sem imela videnje, spoznanje, razodetje, ko nam je mami Marija v Parizu puščala večerje (bolj v znak dobrodošlice , hmmm, morda pa tudi z malce pedagoško higienskega čuta, ker je bila obveščena, da ga zvečer rade rajžamo in zvečer naj bi se jedlo lahceno)…skratka, pooozno zvečer nas je čakala korenčkova solata z lečo in kalčki (vsaki dan različica presne zelenjavice v finih kombinacijah) in ker je mami dobre narave je seveda zmeraj priložila še žlahtni sirček in boteljčico (da nas ne bi preveč šokiralo). Tako, da smo po finceni večerji vMestu iz čistega “usmiljenja” (japaja) pojedle še nočno južino.
Posledica. Ob vrnitvi v domovino sem razsvetljeno oznanila, da bo od sedaj naprej solata (kdaj pa kdaj) tudi glavna jed. Ivo je pokimal in pripravil njegovo IT musako.
Saj sem probala a ne!?!
Punci, vidve sta tok fine.
in tebe naj ne skrbijo tvoji simptomi, kure pač ni, sprijazni se z usodo kreatvine izmišljevalke dobrot in svojo bolezn obrni v prid doktrine in nas gurmančkov;)
Čeprav je že nekaj časa minilo, kar si napisala tole razmišljanje, ne morem mimo tega, da se ne bi močno razumevajoče strinjala s teboj. Vsako preveč blagohotno modrovanje rodi upor. Tako zelo znano