Veliko smo jedli.

Veliko pohajkovali. In medtem naleteli na The trgovino. Tole spodaj ni železnina. O ne. Tole je The štacuna za opremo za pečt in kuhat. Meni se je malodane snelo.

Zmeraj znova me navduši nedeljska tržnica na Place de la Bastille.

Pariz je pač mesto navdihov.

In ugodnih nakupov.

Če tvoja shramba premore:
- 5 jajc
- 5 žlic sladkorja
- 5 žlic moke
- 4 breskve
Si na konju.
Če pa imaš še:
- kos masla
- kakšen strok vanilije (ali pa vsaj vanilijev sladkor)
- deci sladkega vina ali kakšno fino žganje (ala Amaretto)
- eno pomarančo
Boš garantirano najbolj zaželen material za skupno dopustovanje.

Takole postopaš:
Hladnokrvno ubiješ 5 jajc, beljake ločiš, ker predpostavljam, da kičenejda ne vlečeš s seboj. Rumenjakom vmešaš sladkor in jih penasto umešaš. Peš. Ker si na morju, seveda! Potem se lotiš beljakov. Peš. Tole je jako naporen šport. Zdaj se mi bolj svita, zakaj je bila nekoč torta na sporedu samo ob posebnih prilikah.
Nežno vmešaš in dodaš še moko.
Preden se lotiš stepanja pa, če je tvoja skramba bolj asketska, na krhlje razrežeš breskve. Sicer se lahko še malo razpucavaš in jih na maslu malo popečeš. Zaliješ z vinom in pomarančnim sokom pa lupinico, malo sladkaš, lahko dodaš še cimet/vanilijo. Ko se malo poduši, sokec odliješ.
Na koncu potreseš pečene breskve čez jajčno zmes in pečeš kakšne pol ure. Označb za temperaturo na morskih pečicah praviloma ni, če pa že vprašaš…na 200. Še vroče preliješ s prihanjenim sokom.
Ko je bilo spečeno, sem ugotovila, da premoremo tudi kislo smetano in še nekaj breskev viška, ki sem jih tudi popekla na maslu in vse skupaj polila čez biskvit. Fotke ni, ker nam je do takrat vsem že hudo cukr padu.

To naj služi kot ideja, ki jo lahko mirno nadgradiš s kakšnimi bolj sofisticiranimi dodatki. Kaj pa vem…borovnice in mandlji, maline in koščki bele čokolade pa maskarpone za povrh, praženi lešniki in pečena jabolka pa cimet.

P.S. Po potrebi vstavi v prvo poved: ,,,,,,,

Tom pomeni juha, yam je spicy in kisla. Torej, pekoča kisla župca.

Naredili bomo varianto z rakci, čeprav so možne tudi vege ali piščančje variacije.

Za 4 obnemogle:
12 velikih rakcev
3 stebla limonske trave
12 rezin galangala
8 listov kaffirjeve limete
1 rdeča čebula razrezana na četrtine
čiliji (odvisno od drznosti)
4 žlice ribje omake
1/2 žličke soli
1 žlička sladkorja
8 gob (šitake so top!)
2 paradižnika razrezana na četrtine
1 rumena čebula razrezana na četrtine
1 žlica paste iz pečenih čilijev
2 mladi čebulici razrezani na 4 cm palčke
4 žlice limetinega soka

Najprej rakcem (kozice) odstraniš glavo in oklepe, ki jih skupaj z 1 čebulo, nekaj rezinami daikona (bela redkev), 5 posušenimi šitakami in nekaj zrni popra skuhaš v osnovo in precediš. Rabili je bomo 4 krožnike.
Tole z osnovami je sicer trud, ki se poplača, ampak, ker sem vam obljubila bližnjice… Kupiš lahko tudi 12 velikih zmrznjenih olupljenih rakcev (CoolHouse v Šiški ima take ta prave tajske), ki jih počasi odtajaš (čez noč v hladilniku). S tajanjem zmrznjenih rakcev ni heca. Zmeraj počasi, sicer se bodo skrčili do neprepoznavnosti.
Torej, če nimaš rakove osnove, lahko goljufaš s tisto, ki jo premoreš ali pa pač z vodo.

V malo ohlajeno osnov0/vodo gre limonska trava (najprej jo fino lopnemo s ploščato stranjo z noža, potem pa prečno razrežemo na cca 4 cm rezine), galangal (neolupjen, razrezan na tanko), listi kaffirjeve limete (pretrgani na polovico), rdeča čebula (razrezane četrtinke lopneš s ploščato stranjo noža) in čili (bolj si drzen, bolj ga lopneš!).  Zdej ti postane jasno, zakaj se tajci važijo s temi noži!

Tole naj vre 5 minut, potem dodaš vse ostale sestavine razen rakcev, mlade čebulice in limetinega soka. Vre naj še 3 minutke. Potem pa vržeš not še rakce, počakaš, da se nafrtajčkajo in postanejo rozi. Ugasneš, dodaš na mlado čebulico in limetin sok.

Poskusiš in po potrebi izboljšaš okus z limetnim sokom, ribjo omako ali sladkorjem.

In potem pride del, ki baje nabolj zabava tajske kuharje, ko opazujejo turiste, kako se mučijo s prežvekovanjem galangala in limonske trave. Uglavnem, iz te juhe se ne je ničesar razen paradižnika, rakcev, gobic in mlade čebule!

Sladkobo dosegamo najpogosteje kar s sladkorjem, različnim sadjem ali medom.
Za slanost uporabimo fish sauce (pazi! tukaj je pomembno, da nabaviš res dobro – razlika je zeeeelo očitna, pri kupovanju ponavadi velja načelo več denarja, več muzike). Druga slana omaka je sojina (brand, ki so ga priporočali v naši šoli je tisti z malim Budo v sedečem položaju). Naslednja slana reč pa je ostrigina omaka (kupi “chubby lady on the blue background label”).
Kislina pa je ponavadi limetin sok, ki ga NIKOLI ne kuhamo, ampak zmeraj dodamo na koncu. Včasih se uporabi tudi kis ali tamarind omaka.

Potem je tukaj še četrti element tajske kuhinje, ki v zadnem času prihaja vse bolj v ospredje. Spicy… Odkritje leta je zame pasta iz pečenih sladkih čilijev!

Tajci ne komplicirajo. Najbolj uporabljana zelišča so strnili na tri, in sicer:
- listi kaffirjeve limete
- galangal
- limonska trava.
Tukaj skorajda ni prostora za improvizacije. Uporabljajo se sveža ali kvečjemu zamrznjena. Posušena? Forget about it!

Potem je tukaj še ingver pa koriander (na veliko se uporablja korenina, listi so bolj za povrh potrest in se nikoli ne režejo!), mlada čebula…

Tajska hrana ni mastna. Namesto olja se dodaja jušna osnova.

Kaj pravite na kuhinjo?

In na razgled?

Junie, lastnica in ustanoviteljica šole, je na začetku pripravila tale krožnik.

Posušeni repki mini kozic, pražen kokos, arašidi, med, ingver, limeta z lupinico, čebula, čili. Vse skupaj smo zavili v pepper leaf. In v ustih? Eksplozija okusov. Vsak ugriz nova dimenzija. Brez hecov!

Street food je zakon.

Medtem, ko je tukaj fino pokalo od mraza vedite, da smo se tudi mi spopadali s hudimi težavami. Nikoli, ampak nikoli ne pusti flip flopk v hotelu. Pesek peče.

Zoprna reč.

No, pa sej se potem človek vsega hudega navadi in počasi čas mine. Tisti trije tedni tudi niso tako veliko, da človek pač ne bi mogel malo stisnit zob in se prebit.

Tekom vsega tega trpljenja pa še kuharske delavnice…

A vas zanima več?