Ne, sploh ne.

Včasih me pa kar malo peče vest. Kaj če bi vsi tile moji slavljenci vedeli, da mi torta vzame tam nekje med 11 in 13 minut za pripravo? In, da medtem lahko še srkam vino?

A ni čedna?

Recept zanjo sem delila že tolikokrat, da je tudi ona razlog za moj blog. Pa ne, da je zrasel na mojem zeljniku vrtu, ne, ubistvu je Nigellina pogruntavščina z rahlo modifikacijo.

Spada v kategorijo učinkovitih, hitrih in slastnih. In drznih.

Zdej pa enkrat za vselej.
Piši:
250 g čokolade (70% delež kakava)
125 g masla
za palec naribanega svežega ingverja
6 jajc
150 g sladkorja
V vodni kopeli (tj. posoda v katero naliješ malo vode, vanjo daš še eno posodo v katero nalomiš čokolado in naseckaš maslo) raztopiš maslo+čokolado.
Prižgeš pečico na 180 stopinj.
Medtem miksaš 6 jajc s sladkorjem. V časih pred Kitchen Aidom sem se tega lotevala z ločevanjem beljakov od rumenjakov, danes vržem vse skupaj not, prižgem in miksam kakšnih 7 minut.
Ta čas si lahko mirno natočiš kozarček.
V raztopljeno čokoladno zmes vmešaš ingver, počakaš kakšno minutko, da se malo ohladi in nežno primešaš k jajčni masi. Vliješ v tortni model obložen s papirjem za peko, pečeš cca pol ure. Preden daš na krožnik se mora vsaj malo ohladit, ker je to čisto rahla in mehka torta.
Najbolj paše, če stepeš četrt litra sladke smetane, ki ji dodaš vanilijo in kakšno žličko sladkorja in nabašeš v vdolbino, ki se naredi pri tem, ko se torta ohlaja in malo uplahne.

Seveda lahko ingver mirno izpustiš ali pa zamenjaš:
- z nastrgano pomarančno lupinico in iztisnjenim sokom
- s kakšno žlico grobo mletih mandljev in požirkom ali dvema Amaretta
- s posušenim čilijem

Lahko pa pečeš (opa! samo 8-10 minut!!!) v silikonastih mini modelčkih in potem temu rečeš sufleji in serviraš na tak način kot sva se zadnjič z Urško izkazali na cateringu, ko sva hoteli ponazoriti enega izmed sedmih grehov.

“Od besa sem razbila babičin porcelan!”

Jupiii!
Za začetek ena klasika. Šparglji z jajci. Brzinska reč.

Šopek divjih špargljev (6 eur!!!) opereš in vsakega posebej odlomiš pri koncu. Tam, kjer poči, se loči. Mehkejši del gre v uporabo, za trde dele še iščem navdih. Vse tole je šlo v odmet. Strašna škoda. Po moji grobi oceni vredna vsaj 2,90 eur. S tem se zmeraj težko sprijaznim.

Uporabne dele razrežeš in spodnje ločiš od vršičkov. Ti bodo šli prvi v ponev.

Na olivcu malo popražiš četrtinko pora ali eno majhno čebulico ali kakšen strok česna, dodaš spodnje dele uporabnega dela špargljev, zaliješ s kakšnim deci vode, da se na brzino podušijo. Medtem razžvrkljaš in soliš jajčka (recimo dve na osebo). V ponev dodaš še zgornje, mehkejše dele špargljev, malo popražiš in na koncu vliješ še jajčka.

In potem sledi spet ta prefrigan občutek, ko spraviš kosilo na mizo v devetih minutah.

Pa ne govorim o pireju iz vrečke. O ne! To pa ne. Govorim o pravi domači hrani. Taki, ki ti paše, pa zaradi življenjskega tempa….blablabla…težko pride na meni med tednom.

Govorim o tem, da na dan, ko imaš čas in voljo (OPA!) razmišljaš vnaprej in pripraviš kakšne reči, ki te potem tekom tedna rešujejo. Tukaj je skoraj vedno predpogoj zamrzovalnik.

Ne, v zamrzovalniku nimam zelenjave (razen paketke jušne osnove in graha). Imam pa recimo:
- domače njoke
- bolonjeze omako za pašto
- domačo pašto
- repke kozic, kakšen kos piščanca s trga, koščke mesa za rižoto
- razvaljano testo za pico

Tale zadnja se mi zdi še posebej nenadkriljiva zamislica.
Tole je bilo danes na naši mizi točno 20 minut za tem, ko smo stopili skozi vrata.

Takole gre.

V nedeljo zamesiš testo:
2 skodelici polnovredne pirine moke
2 skodelici bele moke
v skodelici mlačne vode zmešaš
3/4 zavojčka svežega kvasa
žlička sladkorja
2 žlički soli
malo olivca

Zamesiš in dodajaš mlačno vodo po potrebi, da dobiš gnetljivo maso. Testo naj malo vzhaja, potem pa ga razvaljaš oz. raztegneš (te disipline še nisem osvojila), položiš na peki papir in nanj novega in novega in…
Testa bo najbrž dovolj za 5 pic.

Med tednom, ko si v frki:
zmešaš domač mamin šugo (ali pa kupljene pelate iz konzerve) s soljo, popopraš, poolivcaš in dodač par ščepcev origana
narežeš mocarelo in ostale nadeve (mi smo imeli sveže šampinjone, bučko in olive)

Medtem daš v fejst vročo pečico za par minutk testo, da se malo zapeče.

Fižolček je že v akciji.

Nadevaš, daš nazaj in čakaš.

Koliko časa boš čakal, je odvisno od moči tvoje pečice. Jaz pico najraje pečem tako, da se greje samo od spodaj. Mocarela se potem ne zažge, skorjica pa hrusta.

Pripraviš še parmezan in origano. Navališ.

Res ni najbolj sofisticirano, ampak meni je včasih super reciklirati ostanke.

Po navdihu Napotovega zaroštanega ribnika, sem pograbila pest špinače, tri korenčke, eno steblo zelene, en list ohrovta, tri stroke česna, limonino lupinico, olivca, sol, poper in parmezan. Vso zelenjavo sem ali narezala ali naribala, pomešala z olivcem in parmezanom, povrh pa razporedila kosmiče brancina.

Medtem se mi je skuhal krompir za pire, ki sem mu dodala še malo parmezana in muškatnega oreščka. Pire in še kakšen listič, ma, kaj listič!…

Kose masla daj čez zelenjavo in ribo, potem pa v pečico. Včasih se pač moraš strinjati z Nigello!
200 stopinj za 20 minut.
Rezultat je bila dišeča, zapečena večerja s skledo motovilca.

1:0 zame