Danes sem filozofsko razpoložena.
Pole dancing ali ples ob drogu, štangi, če hočete, ima s kuhanjem kup skupnih lastnosti. Če začnem pri najbolj oči vpijoči; gre za (v večini primerov) žensko dejavnost, ki naj bi, tako literatura, pripomogla, da ženske pridemo v stik svojo, hm, ženstvenostjo.
Ampak, da je civilizaciji uspelo pole dancing pozicionirati kot šport. To je pa druga zgodba. Morda sorodna s tem, da je civilizaciji uspelo kuhanje pozicionirati kot uživanje.
Ne morem si pomagat. Včasih izklopim kuhinjski radio, da lahko v tišini spremljam zvoke, ki spremljajo pripravo hrane. Brez motečih dejavnikov se posvetim procesu. Včasih že kar hipnotični naravi rezanja. Ritmu kuhanja in kombiniranja. In zvokom in vonjem.
Vse to me pomirja. Daje občutek smisla.
Res, brez kuhanja v pravem pomenu te besede, si ne predstavljam življenja. Čeprav je tukaj še nekaj, brez česar bi bilo moje življenje brez smisla – trenutek, ko hišo napolnijo prijatelji in družina.
In the flow, are we?
we sure are.
Jaz sem v fazi, da Moram imet Muziko.
Pri meni ponavadi faze trajajo 25-38 let.
Teta Bazilika, kako je šlo včeraj? Poročilo!
Yema, teta je čist izmozgana. Je prišel dan, ko ne pomaga niti kofein, niti adrenalin.
Drugač pa super. Otvoritev kot se šika (s propisnimi koktejli in obveznim posredovanjem policije), današnji, prvi dan, pa tudi bp.
Za bloganje pa trenutno ni energije.
Tudi vam.
tole s policijo mi je všeč:D
a ste jih poskusle poljubit;))
Matilda, z miličniki se ni za hecat. Še posebej, če so štajerci.
če v naslednjih nekaj dnevih ne vidim niti ena fotke novega bistroja, se bom vprašala a on čisto in zares obstaja;)
obljubim. da. obstaja.
obljubim. da. pofotkam.
ko. pridem. do. sape.
njahh, saj vem, saj vem, pravkar prišla domov, dišim po cimetu in pomarančah in mejkap ne bom niti slučajno odstranila …ampak vse je pripravljeno za jutrišnjo tržnico.