Blagor men.

Sem se pa vseeno malo zamislila po tem vikendu. Mini me zna dobit čist izkrivljeno predstavo o turizmu. Naši ogledi mest se sukajo skoraj izključno okoli lokalov. In v Berlinu je kej za vidt. O ja. Kafanska scena je tam v polnem razcvetu.

Če povzamem, s kavo v Berlinu ni heca. Na pošteno skodelico se čaka vsaj dobrih pet minut. Brez vzorca na peni? Pozabi. In še nekaj. V resnih kavarnah je priprava kave domena hipsterjev.

Ko se ti zgodi, da mini me hodi naokoli in govori samo še o čednih skodelicah in, da v prejšnjem bistroju so imeli pa lepše krožnike, veš, da je čas za ZOO. Prvič v življenju sem videla podvodne konje.

Za začetek vam pokažem par fotk s počitnikovanja.

Če sodim jaz, Paros zmaga na lepotnem tekmovanju grških otokov, ki sem jih uspela obiskat. Poleg tega premore pristne taverne, luštne vasice, nore razglede in fino hrano. Prikupil se mi je tudi Antiparos, mini sosednji otok z dušo in čednim mestecem.

Naxos ima najlepše plaže. In najboljši pomfri. V celem času nismo niti enkrat naleteli na zmrznjen pomfri. Res. Ampak na Naxosu je bil še posebej dober!

Mikonos. Šminkerski otok, ker vladajo Louis Vuitton taške, fensi bari in hude restavracije. Na eni strani natlačene žurerske plaže, na drugi pa umirjeni zalivi s kristalnim morjem. Mikonos pa je tudi otoček z zaspano vasico v notranjosti in hudo navitimi cenami ob morju.

V Grčiji dobi tudi Bazlika nove razsežnosti. Praktično na vsakem koraku. Rekorderka skrajno desno spodaj mi je segala do ramen. Prsežem.

Če povzamem… Veter v laseh in kič na polno.

Rečte, da sem se vam vsaj malo odkupila.

Izposojeno pri Kinfolk Magazinu, Vol.7.

Ta drugo slikco sem si inštalirala za background na svojem telefonu. Mami se čudi, zakaj bi hotla met “dva stara deca”. Pojma nima. Men sta čist huda, ker onadva sta pač mal posedela. Tkole lepo na klopci.

Sobotno dopoldne smo v Bistroju kronali s šampanjcem v čast našemu novemu concept cornerju. Za začetek bomo imeli šalčke od Polone, pa super čedno kolekcijo, ki jo za nas izbira Diu Workshop (ki je btw poskrbel tudi za restavriranje naše lepe kredence – hvala punci!!!), Metine knjigice in naše olje. Popoldanski skok na Primorsko (brez oblačka, vam rečem!), mamino kosilo in že letim nazaj (sama). V avtu pa Brian Ferry. Full volume. In tist filing, ki ga lahko doživiš samo v avtu. Ko si sam. Brez otrok. In brez kogarkoli, ki bi utegnil ocenjevati tvoj posluh. Za sladico še Girls.

Pozen nedeljski zajtrk, kava v Tozdu, svalkanje in vse kar spada zraven.

Fin vikend. Fin.

Danes bom z vami delila recept za veganski bananin kruh, ki je pri nas v Baziliki postal super popularen.

Takole gre, če zajtrkujete po moje (beri: v avtu).

Najprej v eni posodi zmešamo (z žlico, nič ne bomo mesili) suhe sestavine:

160 g mletih ovsenih kosmičev
160 g bele moke
160 g pirine moke
1 žličko cimeta
1 žličko mešanice začimb za medenjake
2 žlički sode bikarbone
1 žličko pecilnega praška
ščepec (himalajske) soli

V drugi posodi zmešamo mokre sestavine:

4 speštane zrele banane
½ skodelice agavinega sirupa
1/3 skodelice vode
1 skodelico sončničnega olja

Mokre sestavine lahko vse skupaj vržemo v blender in na brzino zmiksamo, lahko pa banane pretlačimo z vilico in potem zmešamo z ostalimi mokrimi sestavinami.

Na koncu skupaj premešamo suhe in mokre sestavine in dodamo pest grobo narezanih navadnih ali pekan orehov. Nekaj najlepših prihranimo in jih damo povrhu štruce. Vlijemo v dva ozka in dolga pekača (cca 30 cm) obložena s papirjem za peko. Pečemo eno uro pri 180 stopinjah.

Nekateri so za sladko. Ti lahko suhim sestavinam dodajo še dve žlici rjavega sladkorja.

Recept in krasne fotke (by Kaja Pogačar) si lahko pogledate tudi na spletni strani Projekta 27. Jaz se držim svojega Iphona.

Eto. Zdej veste.

Ampak danes sem jo pekla.

Z žajbljem, česnom, maslom, limono, soljo, poprom in pokrito z alufolijo. Za dobro uro na 200 stopinj. Potem pa čez nadrobiš feto in se zdiš sam sebi genialen.

Kako strniti zadnje tedne v en sam post? Pisati o neprespanih nočeh? O kratkem in sladkem procesu ustvarjanja novega prostora? O izzivih, ki nastanejo ob tem? O prijateljih, ki so mi stali ob strani? …in vsak na svoj način prispevali k temu, da mi je danes prostor na Prešernovi v navdih.

Vsako jutro znova, ko ob sedmih (ja, ob SEDMIH!) odklenem vrata in preden se prepustim delovni vnemi, najprej globoko vdihnem in se zavem, kako sem srečna. Zakaj? Ker imam končno svoj mali poligon za ustvarjanje.

Danes vas na hitro spustim vanj.

Pole dancing ali ples ob drogu, štangi, če hočete, ima s kuhanjem kup skupnih lastnosti. Če začnem pri najbolj oči vpijoči; gre za (v večini primerov) žensko dejavnost, ki naj bi, tako literatura, pripomogla, da ženske pridemo v stik svojo, hm, ženstvenostjo.

Ampak, da je civilizaciji uspelo pole dancing pozicionirati kot šport. To je pa druga zgodba. Morda sorodna s tem, da je civilizaciji uspelo kuhanje pozicionirati kot uživanje.

Ne morem si pomagat. Včasih izklopim kuhinjski radio, da lahko v tišini spremljam zvoke, ki spremljajo pripravo hrane. Brez motečih dejavnikov se posvetim procesu. Včasih že kar hipnotični naravi rezanja. Ritmu kuhanja in kombiniranja. In zvokom in vonjem.

Vse to me pomirja. Daje občutek smisla.

Res, brez kuhanja v pravem pomenu te besede, si ne predstavljam življenja. Čeprav je tukaj še nekaj, brez česar bi bilo moje življenje brez smisla – trenutek, ko hišo napolnijo prijatelji in družina.

Za začetek naj se pohvalim s sredinim cateringom. Važna sem, ker mi je uspelo sestaviti jedilnik v črno-zeleni kombinaciji, ki je bil čeden in dober. Sipin in koprivni kruh.
Važenja še ni čisto konec. Tukaj ne bom tako neposredna. Let’t just say, da sem danes kupila nove ščetke za wc. In to tri. In nove pekače za vegan banana bread. In to tri.