Juhu! Kako smo? Pri meni je kar napeto. Še zmeraj.

Kako strniti zadnje tedne v en sam post? Pisati o neprespanih nočeh? O kratkem in sladkem procesu ustvarjanja novega prostora? O izzivih, ki nastanejo ob tem? O prijateljih, ki so mi stali ob strani? …in vsak na svoj način prispevali k temu, da mi je danes prostor na Prešernovi v navdih.

Vsako jutro znova, ko ob sedmih (ja, ob SEDMIH!) odklenem vrata in preden se prepustim delovni vnemi, najprej globoko vdihnem in se zavem, kako sem srečna. Zakaj? Ker imam končno svoj mali poligon za ustvarjanje.

Danes vas na hitro spustim vanj.

Danes sem filozofsko razpoložena.

Pole dancing ali ples ob drogu, štangi, če hočete, ima s kuhanjem kup skupnih lastnosti. Če začnem pri najbolj oči vpijoči; gre za (v večini primerov) žensko dejavnost, ki naj bi, tako literatura, pripomogla, da ženske pridemo v stik svojo, hm, ženstvenostjo.

Ampak, da je civilizaciji uspelo pole dancing pozicionirati kot šport. To je pa druga zgodba. Morda sorodna s tem, da je civilizaciji uspelo kuhanje pozicionirati kot uživanje.

Ne morem si pomagat. Včasih izklopim kuhinjski radio, da lahko v tišini spremljam zvoke, ki spremljajo pripravo hrane. Brez motečih dejavnikov se posvetim procesu. Včasih že kar hipnotični naravi rezanja. Ritmu kuhanja in kombiniranja. In zvokom in vonjem.

Vse to me pomirja. Daje občutek smisla.

Res, brez kuhanja v pravem pomenu te besede, si ne predstavljam življenja. Čeprav je tukaj še nekaj, brez česar bi bilo moje življenje brez smisla – trenutek, ko hišo napolnijo prijatelji in družina.

Da ne bi slučajno kdo mislil, da sem se potuhnila. O ne. To je samo zatišje pred nevihto. In, če se v zadnjem času nisem nič oglasila, to ni zato, ker vam ne bi imela česa za povedat. Bolj zato, ker je vsega skupaj kar malo preveč.

Za začetek naj se pohvalim s sredinim cateringom. Važna sem, ker mi je uspelo sestaviti jedilnik v črno-zeleni kombinaciji, ki je bil čeden in dober. Sipin in koprivni kruh.
Važenja še ni čisto konec. Tukaj ne bom tako neposredna. Let’t just say, da sem danes kupila nove ščetke za wc. In to tri. In nove pekače za vegan banana bread. In to tri.

Moja obsesija z avokadom še kar traja. Res nama je uspelo vzpostavit globok, trajen in predan odnos.

Je pa kar hecna reč tale avokado. Muhaste in trdoglave narave. On igra svojo igro. Ga kupim trdega v trgovini. Ga položim v skledo s sadjem. In mislim nanj. Kdo ve, kdaj se bo odločil, da je prišel najin dan. In če se ga ne lotim tistega dne, ko se je on tako odločil, je lahko že usodno. Prej pa…raje niti ne poskušam.

Danes je bil najin dan. Kljub temu, da ga imam najraje narezanega na rezine, malo pokapljanega z limono in soljo ali pa speštano verzijo, se mi je zazdelo, da bi mu za spremembo pasala še kakšna družba.

Dresing sem naredila tako, da sem ga naseckala na majhne koščke, fino polimonala, posolila, dodala žličko gorčice in dve žlici jogurta. Potem pa to prelila čez zeleno solato, nariban parmezan, malo črnega sezama, na olicu popečene kruhove kockice in popražene pinjole. Na tem mestu mi dovolite še eno modrost iz moje kuhinje. Pinjole pražite vedno in vselej brez multitaskinga.

Da vam niti ne razlagam kako zabavno je imeti v ponudbi v lokalu solato in sendvič z avokadom. Cel žur, vam povem. Ko bom velika, bom imela zorilnice avokada, tako kot pri Pret A Mangerju.